Prvi vzpon čez Alpe, Tirol in Salzburger Land

V Bludenzu sva se zbudila v čudovito jutro (sobota 15.8). Brez oblačka in noro lep razgled na bližnje hribe ter seveda na kar nekaj žičnic in vzpenjalk. To noč je bilo kar mrzlo in rose nenormalno veliko. Zjutraj sva kar nekaj časa porabila, da sva šotor in drugo vsaj za silo posušila ter vsa na trnjih krenila proti prelazu Arlberg 1805m, ki naju je čakal ta dan - narediti je bilo potrebno torej nekje 1250m višinske razlike. Sonce je že navsezgodaj noro pripekalo. Uf, prav zanimalo me je kako bo šlo v breg. Pred tem, sem se sama sebi zdela dokaj pripravljena na kolesu, vendar v breg pa kar nisem mogla razumet zakaj mi kar ne gre in ne gre oz gre zelo zelo počasi. Že zjutraj sva si rekla, da bova po tem dnevu videla, ali sva sploh sposobna za Grossglockner.
Pot po dolini naju je vodila mimo Bingsa, Braza, Dalaasa in Klösterle, ki je že na 1050m. Tu v tem kraju je bilo polno ljudi, bil je namreč veliki krščanski praznik in veselice so se kar vrstile. Zanimivo, ti avstrijci so večino oblečeni (tudi mladi) v irharce in ženske v njihove smešne obleke, noše. Pa seveda - pivo je teklo v potokih. Midva pa v grozni pripeki naprej proti Arlbergu. Po poti naprej, sva prišla do tunela in nikjer ob njem kolesarske poti, označeno pa tudi ne, da bi se v tunel ne smelo s kolesom. V tunelu sem doživljala svoje najbolj grozne trenutke. Noro in grozljivo. Vse je bučelo, bilo je nepopisno glasno, avti pa drveli mimo neprestano in čakala, da naju bo kdo zbil. Tunel je bil dolg skoraj 2km in dobivala sem že pravi napad panike. Hvalabogu me je na koncu tunela počakal Marko, meni pa so se vlile solze...
Podala sva se naprej, kjer se je vzpon šele začel. Z vmesnimi postanki sem komaj prišla do vmesne koče pod vrhom. 5 min je trajalo, da sem prišla k sebi in h glasu :)Čakal je še vzpon do vrha in komaj sem prilezla do teh 1805m. Kot že rečeno, s prtljago je res 100x težje... Na vrhu sva imela hribe na dlani in splačalo se je. Tukaj sva torej zapustila deželo Vorarlberg in se spustila v dolino proti St. Antonu, mondenemu smučarskemu središču, ki je že na Tirolskem. Ta dan sva želela do Landecka, tam vzeti vlak do Zell am See-ja. Čedalje bolj se nama je svitalo, da to najbrž ta dan to ne bo mogoče. V Landecku sva vsa utrujena in ožgana od sonca, na žel.postaji ugotovila, da tako hitro ne bo šlo. Ogledala sva si, kdaj so zjutraj vlaki do Innsbrucka in odšla v kamp, ki sva ga prej ob poti že videla. Prijazna priletna gospa v kampu, ki je bil res mini, nama je dodelila prostor poleg še enega kolesarja. Po večerji smo se pogovarjali in prav zanimivo zgodbo je imel. Študent, je študiral v Španiji in se odločil, da bo pot do doma (zgornje Avstrije) prekolesaril. Bil je na poti že 1 mesec, spal kar na kmetijah, zelo malo v kampih.
Tu sva se potem odločila, da Grossglockner prestavila na kdaj drugič - brez prtljage... Začela sva iskati drugo možnost, kako čez hribe proti domu.
Ta dan naredila z vzponom 77km.