Joj, prava sva, nic kaj se nisva javljala. Ampak je bilo res tezko. Vsak vecer sva padla v posteljo/sotor od silnega napora in nobenemu se ni dalo iskat se neta ali sploh centra mesta. :)
Torej danes je peti dan poti in danes bo cas za krajsi pocitek. Prespala sva pri Mihu in Steffi v Stuttgartu (oz okolici) in koncno prisla do racunalnika.
Pa kar zacnem s prvimi urami in utrinki:
Start iz Kolna je bil pozen, ker sem seveda jaz mogla se v soping (si kupit kolesarski nahrbtnik, ki je bil dokaj ugoden - Luci mi je sicer posodila svojega, ki pa je vseeno prisel prav, imava sedaj vsak svojega).Se fotka pri katedrali in potem start! Pot je peljala mimo Bonna, kjer sva se ustavila za kosilo in kjer se nama je ganz nova kljucavnica za kolo pokvarila. Prava drama. Bilo je res zanimivo, ko sva sredi ulice razbijala kljucavnico - seveda vsi nemci so gledali cudno in zmajevali z glavi, dokler nista prisla 2 turka in raztrla kljucavnico do konca. :)
Nadaljevala sva pot ob Renu in srecala tolikooo kolesarjev s torbami! Noro res. Itak so verjetno vsi Nizozemci, vsaj tako so zgledali. :)
Ren naju je spremljal torej skoraj vse dni do sedaj. Kako je lepo! Narava se okoli spreminja, vendar reka ostaja vedno ista - vedno siroka, ogromna, na njej veliko ladij - potniskih in tovornih...
Prvi dan sva popoldne krenila iz Rena proti za nemske razmere "gorovju" Eiffel in dozivela prvi klanec. Celo pot sem klela in tezila, zakaj sem si zmislila to izven pot. Ampak s torbami je res tezje goniti v klanc - sploh si nisem predstavljala. Skoz te vlece nazaj in naenkrat postanes zelo zelo pocasen. Prispela sva koncno do vulkanskega (gorovje Eiffel vulkanskega nastanka) jezera Laacher See (pri samostanu Maria Laach), nasla kamp in prvi dan je bil koncan. Bilo je mrzlo ko pes! Ampak sva prezivela. :)
Prvi dan naredila torej 99,5 km.
V nedeljo sva potem pot nadaljevala cez hribe (zopet...) do reke Mosel, ki se pri Koblenzu zliva v Ren. Ko sva prispela do reke, nama nikakor ni bilo zal, da sva skrenila s poti ob Renu. Mosel je prav tako plovna in tako lepa! Vse okrog je polno hribov oz vinogradov in res cudovito. Ob Moslu sva srecala prijazen nemski par, na nadeljskem kolesarskem izletu, ki sta nama z veseljem delala druzbo vse do Koblenza. Zelo sva jih bila vesela - ob poti sta nama povedala veliko zanimivih zgodbic o tem predelu. Sicer nisva ravno nameravala direktno do Koblenza, vendar smo potem skupaj kar sli do t.i.Deutsches Ecka, kjer se Mosel zliva v Ren - tudi tu je bilo lepo, res.
Spet sva bila torej nazaj ob Renu. In spet je bilo hvalabogu spet ravno. :) Vreme je bilo super kolesarjenje, sicer ne soncno, dezevno tudi ne, ravno pravsnje temperature. Ob Renu sva se peljala mimo Bopparda (krasnega srednjeveskega mesteca. ki je pod Unesco zascito), sla na trajekt (od Koblenza do Mainza ni namrec mostu cez Ren) na drugo stran. Prisla sva do tezko pricakovane doline Loreley. Saj se spomnite iz sole Heinrich Heine-ja in njegove pesmi Loreley? Tu sva nasla kamp direktno ob Renu - postavila sotor, sedela ob nabrezje in se poskusala spomnit pesmi. :) Pecine so tu res ogromne in clovek res verjame, da so tu vcasih ladje zadele ob pecine in se potopile. Tu je namrec tudi najozji del Rena (ampak se vedno sirok nekje 300m!)
Drugi dan naredila (samo) 85 km, ampak noge so vseeno bolele!
Torej danes je peti dan poti in danes bo cas za krajsi pocitek. Prespala sva pri Mihu in Steffi v Stuttgartu (oz okolici) in koncno prisla do racunalnika.
Pa kar zacnem s prvimi urami in utrinki:
Start iz Kolna je bil pozen, ker sem seveda jaz mogla se v soping (si kupit kolesarski nahrbtnik, ki je bil dokaj ugoden - Luci mi je sicer posodila svojega, ki pa je vseeno prisel prav, imava sedaj vsak svojega).Se fotka pri katedrali in potem start! Pot je peljala mimo Bonna, kjer sva se ustavila za kosilo in kjer se nama je ganz nova kljucavnica za kolo pokvarila. Prava drama. Bilo je res zanimivo, ko sva sredi ulice razbijala kljucavnico - seveda vsi nemci so gledali cudno in zmajevali z glavi, dokler nista prisla 2 turka in raztrla kljucavnico do konca. :)
Nadaljevala sva pot ob Renu in srecala tolikooo kolesarjev s torbami! Noro res. Itak so verjetno vsi Nizozemci, vsaj tako so zgledali. :)
Ren naju je spremljal torej skoraj vse dni do sedaj. Kako je lepo! Narava se okoli spreminja, vendar reka ostaja vedno ista - vedno siroka, ogromna, na njej veliko ladij - potniskih in tovornih...
Prvi dan sva popoldne krenila iz Rena proti za nemske razmere "gorovju" Eiffel in dozivela prvi klanec. Celo pot sem klela in tezila, zakaj sem si zmislila to izven pot. Ampak s torbami je res tezje goniti v klanc - sploh si nisem predstavljala. Skoz te vlece nazaj in naenkrat postanes zelo zelo pocasen. Prispela sva koncno do vulkanskega (gorovje Eiffel vulkanskega nastanka) jezera Laacher See (pri samostanu Maria Laach), nasla kamp in prvi dan je bil koncan. Bilo je mrzlo ko pes! Ampak sva prezivela. :)
Prvi dan naredila torej 99,5 km.
V nedeljo sva potem pot nadaljevala cez hribe (zopet...) do reke Mosel, ki se pri Koblenzu zliva v Ren. Ko sva prispela do reke, nama nikakor ni bilo zal, da sva skrenila s poti ob Renu. Mosel je prav tako plovna in tako lepa! Vse okrog je polno hribov oz vinogradov in res cudovito. Ob Moslu sva srecala prijazen nemski par, na nadeljskem kolesarskem izletu, ki sta nama z veseljem delala druzbo vse do Koblenza. Zelo sva jih bila vesela - ob poti sta nama povedala veliko zanimivih zgodbic o tem predelu. Sicer nisva ravno nameravala direktno do Koblenza, vendar smo potem skupaj kar sli do t.i.Deutsches Ecka, kjer se Mosel zliva v Ren - tudi tu je bilo lepo, res.
Spet sva bila torej nazaj ob Renu. In spet je bilo hvalabogu spet ravno. :) Vreme je bilo super kolesarjenje, sicer ne soncno, dezevno tudi ne, ravno pravsnje temperature. Ob Renu sva se peljala mimo Bopparda (krasnega srednjeveskega mesteca. ki je pod Unesco zascito), sla na trajekt (od Koblenza do Mainza ni namrec mostu cez Ren) na drugo stran. Prisla sva do tezko pricakovane doline Loreley. Saj se spomnite iz sole Heinrich Heine-ja in njegove pesmi Loreley? Tu sva nasla kamp direktno ob Renu - postavila sotor, sedela ob nabrezje in se poskusala spomnit pesmi. :) Pecine so tu res ogromne in clovek res verjame, da so tu vcasih ladje zadele ob pecine in se potopile. Tu je namrec tudi najozji del Rena (ampak se vedno sirok nekje 300m!)
Drugi dan naredila (samo) 85 km, ampak noge so vseeno bolele!
Ni komentarjev:
Objavite komentar