Že doma + opis zadnjega dela poti

Jah, sva že kak teden doma, vendar moram napisati še sklep in potek zadnjega dela do doma:
Grossglockner je torej odpadel. Za kraljevski vzpon sva nazadnje proglasila Arlberg, ki vsekakor ni bil mačji kašelj.
Po Arlbergu sva v nedeljo 16.8. zjutraj iz Landecka krenila z vlakom do Innsbrucka in naprej do Kitzbühla. Petelinji greben sva prvič videla poleti in še to z vlaka. Občudovala sva zimske pogumneže, ki se spustijo doli v smuku, ter si rekla: to bo tudi treba še 1x probat. :)
Dan je bil zopet čudovit in nisva ga želela prebiti samo na vlaku - sicer je bilo fino in fajn, ampak nekaj km sva pa vseeno ta dan želela narediti. Do Zell am See sva se spustila s kolesi po dolini (skoz sicer malo gor in dol) od Leoganga. Jezero je bilo prekrasno, pravo gorsko jezero - sonce je še vedno pripekalo in utaborila sva se za uro na najbližjem prostem mestu ter na hitro skočila vanj. Voda osvežilna, čista in sploh pasala po nekaj 10km kolesarjenja. Ob sušenju na plaži sva razmišljala, kje bova to noč prespala. Kampov je bilo okrog kar nekaj. Spomnila sva se tudi, da imamo v kraju poleg Zell am See za Novo Leto rezerviran apartma za smučanje. Glede na to, da smo ratali že malo zahtevnejši gostje (nekateri imajo tudi že družinice), sva razmišljala, da bi si ga lahk šla ogledat in povprašat, če imajo kaj prosto za to noč. Odpravila sva se, nekaj časa iskala, vendar bila na koncu zelo zadovoljna! Apartma je bil res lep, super bo tudi za smučanje in ne ravno drag. In s pogledom na ledenik Kaprun! Zvečer sva imela malo več časa, zato sva si privoščila tipično avstrijsko večerjico z nataricami v avstrijski narodni noši! :) Zanimivo in okusno. :)
Ta dan naredila 45 km

Plan za ponedeljek je bil preboj čez hribe in sicer čez dolino Gastein, desno od Grossglocknerja, zgoraj pa z avtovlakom na drugo stran do Mallnitza. Peljala sva kar nekaj 10km po dolini, nekje zašla celo na avtocesto (!)-Marko bi sicer rekel, da ni bila čisto taprava, ampak mene je bila zopet groza! Kako se odvadiš kolesarjenja po glavnih cestah! Tudi v Avstriji imajo kolesarske poti odlično urejene in res človek lahko uživa. Vzpon do mondenega (tudi smučarskega) termalnega središča Bad Gastein je bil kar hud (na skoraj 1300m), ampak obvljadljiv. :) Direktno pod vrhom, naju je ujela krajša ploha, ampak še zdaleč nisva bila mokra tako, kot prejšnje dni v D pri Lorelay. Pri Böcksteinu sva šla na avtovlak (cca 5km) ter prišla na drugo stran v luštno gorsko vasico Mallnitz. Prišla sva torej že v deželo Kärnten (Koroška) in tako bila že bližje domu! Tu sva si še 1x rekla, da imava počasi že dosti in da bi bilo fino bit že doma. :)
Iz Mallnitza sva doživela prekrasen spust in nadaljevala po dolini reke Möll do Spittala. Uf spet je bilo vroče! Za nameček je po tej dolini (itak je bilo spet malo gor in dol) pihalo in vemo, kako je težko takrat kolesarit. Tukaj sem prvič v teh dneh videla Markota res naveličanega, utrujenega in sitnega - 1x se je prav ustavil ter se pridušil: "Če se ne bo tole vetrovje nehalo, bom vrgu bicikl nekam in šel peš domov!" Tudi jaz sem bila že zelo na koncu z močmi - proti poznemu popoldnevu, je bilo tudi meni že dovolj - ustavila sem se kar ob cesti, se usedla na travo in začela sezuvat čevlje. Mimo sta ravno šla neka 2 vaška gasilca in vprašala Marka, če lahko kaj pomagata - mogoče pokličeta zdravnika? :) Ni bilo tako hudo, zbrala sem še moči in se podala naprej. Pri Spittalu sva želela prespati ob jezeru Millstättersee. Končno sva ga našla in bilo je prekrasno! V kampu, ki je bil dokaj drag (25€), vendar čisto ob obali, sva si našla prostor poleg zanimive nizozemske družine, in šla skočit v jezero. Skoraj bi naju kap od pregretosti, jezero pa tudi ni bilo ravno toplo. Je pa pasalo. Zvečer sva šla na boljšo večerjo v pogledom na jezero - naslednji dan sva namreč praznovala obletnico poroke in nekaj sva si pa morala privoščiti. :) Ob kampu so igrali Oberkreinerji, predvsem slovensko avsenikovo glasbo - uspavanka je bila tako čudovita, vendar je tako nisva potrebovala, utrujena sva zopet popadala v šotor in že sanjala o naslednjem dnevu, ko naju je čakal še zadnji vzpon do drage domovine.
Ta dan naredila 105km!

Zadnji dan (torek18.8. - na 2. obletnico poroke), sva pot začela ob prekrasni dolini Drave. Kako je bilo lepo! Kolesarska pot je zopet vodila čisto ob reki in spet sva srečevala skupine kolesarjev. Sigurno spet Nizozemci. :)
Pred Beljakom sva vzela vlak, da sva izognila mestu, do Celovca. Vlak je šel točno ob Vrbskemu jezeru in kar žal mi je postalo, da nisva imela časa za postanek. Z mojo mamo sva se namreč dogovorila, da pride do Železne Kaple po najino prtljago in se tako elegantno izognila hudemu klancu s prtljago na Pavličevo sedlo. Iz Celovca do Železne Kaple je sicer kar "štajgalo", prava priprava na hud vzpon kasneje. V Železni Kapli smo šli z mamo na sladoled-vsi navdušeni, da smo se zopet videli, smo si pripovedovali kako smo se imeli v tem času. No, prišel je čas za zadnji vzpon, ki res ni bil majhen zalogaj. Brez torb je sicer šlo lažje in končno sva (sicer po nekaj počivanjih) osvojila vrh (nekje na 1400m), Pavličevo sedlo kasneje na 1338m in se veselila table SLOVENIJA! BILA SVA DOMA! Samo še spust do Logarske, pogled na domače Savinjske "hribe" in že proti Lučam. Obvezen postanek na piru pri Igli, kjer nama tako nobeden od domačinov ni verjel od kje sva prišla. :)
Do "doma" (ni več to moj tipičen dom, pa vseeno - tu bom vedno doma) še krajši 1,5 km vzpon, kjer so že čakali domači in juha! :)
Zmaga je bila sladka! USPELA SVA.
Ta dan naredila 104 km

ZAKLJUČEK:
Skupaj sva naredila več kot 850 km, kar z vzponi ni tako malo,ne? :) v 11 dneh - od tega sva 1 dan počivala. Prevozila sva poti po 5 državah (D,A,Švica, Liechtenstein, SLO), občudovala noro dobro urejene kolesarske poti in seveda prekrasno naravo.
Noge so bolele še nekaj dni zatem, pa vendarle - ostali so nepozabni spomini, ki jih ne bova pozabila kar tako.
Letošnje počitnikovanje je bilo naporno, vendar tako krasno, kot še nobeno do sedaj - no skoraj... prekrasno torej na svojevrsten način in nikakor mi ni žal, da sva se za to odločila.
Ostaja še velikooooo možnosti za naslednje podvige! :)

Upam, da tu doda še Marko svoj zaključek. :)

Prvi vzpon čez Alpe, Tirol in Salzburger Land

V Bludenzu sva se zbudila v čudovito jutro (sobota 15.8). Brez oblačka in noro lep razgled na bližnje hribe ter seveda na kar nekaj žičnic in vzpenjalk. To noč je bilo kar mrzlo in rose nenormalno veliko. Zjutraj sva kar nekaj časa porabila, da sva šotor in drugo vsaj za silo posušila ter vsa na trnjih krenila proti prelazu Arlberg 1805m, ki naju je čakal ta dan - narediti je bilo potrebno torej nekje 1250m višinske razlike. Sonce je že navsezgodaj noro pripekalo. Uf, prav zanimalo me je kako bo šlo v breg. Pred tem, sem se sama sebi zdela dokaj pripravljena na kolesu, vendar v breg pa kar nisem mogla razumet zakaj mi kar ne gre in ne gre oz gre zelo zelo počasi. Že zjutraj sva si rekla, da bova po tem dnevu videla, ali sva sploh sposobna za Grossglockner.
Pot po dolini naju je vodila mimo Bingsa, Braza, Dalaasa in Klösterle, ki je že na 1050m. Tu v tem kraju je bilo polno ljudi, bil je namreč veliki krščanski praznik in veselice so se kar vrstile. Zanimivo, ti avstrijci so večino oblečeni (tudi mladi) v irharce in ženske v njihove smešne obleke, noše. Pa seveda - pivo je teklo v potokih. Midva pa v grozni pripeki naprej proti Arlbergu. Po poti naprej, sva prišla do tunela in nikjer ob njem kolesarske poti, označeno pa tudi ne, da bi se v tunel ne smelo s kolesom. V tunelu sem doživljala svoje najbolj grozne trenutke. Noro in grozljivo. Vse je bučelo, bilo je nepopisno glasno, avti pa drveli mimo neprestano in čakala, da naju bo kdo zbil. Tunel je bil dolg skoraj 2km in dobivala sem že pravi napad panike. Hvalabogu me je na koncu tunela počakal Marko, meni pa so se vlile solze...
Podala sva se naprej, kjer se je vzpon šele začel. Z vmesnimi postanki sem komaj prišla do vmesne koče pod vrhom. 5 min je trajalo, da sem prišla k sebi in h glasu :)Čakal je še vzpon do vrha in komaj sem prilezla do teh 1805m. Kot že rečeno, s prtljago je res 100x težje... Na vrhu sva imela hribe na dlani in splačalo se je. Tukaj sva torej zapustila deželo Vorarlberg in se spustila v dolino proti St. Antonu, mondenemu smučarskemu središču, ki je že na Tirolskem. Ta dan sva želela do Landecka, tam vzeti vlak do Zell am See-ja. Čedalje bolj se nama je svitalo, da to najbrž ta dan to ne bo mogoče. V Landecku sva vsa utrujena in ožgana od sonca, na žel.postaji ugotovila, da tako hitro ne bo šlo. Ogledala sva si, kdaj so zjutraj vlaki do Innsbrucka in odšla v kamp, ki sva ga prej ob poti že videla. Prijazna priletna gospa v kampu, ki je bil res mini, nama je dodelila prostor poleg še enega kolesarja. Po večerji smo se pogovarjali in prav zanimivo zgodbo je imel. Študent, je študiral v Španiji in se odločil, da bo pot do doma (zgornje Avstrije) prekolesaril. Bil je na poti že 1 mesec, spal kar na kmetijah, zelo malo v kampih.
Tu sva se potem odločila, da Grossglockner prestavila na kdaj drugič - brez prtljage... Začela sva iskati drugo možnost, kako čez hribe proti domu.
Ta dan naredila z vzponom 77km.

Renski slapovi,Bodensko jezero in Lichtenstein

iz Ludwigsburga sva torej pot proti Bodenskemu jezeru ubrala z vlakom - ugotovila sva, da imava malo premalo casa, da narediva velik ovinek cez Schwarzwald in Baden Baden, zato sva vzela kar direkten vlak proti Bodenskemu jezeru. Pri Singnu (30km severno od jezera) sva pot nadaljevala s kolesi proti Švici in Renskim slapovom. Ren naju je res spremljal (ali pa midva njega :)) vse te dni potovanja in morala sva doživeti še njegovo bolj vihravo stran. Peljala sva čez mejo in zopet v Švici ugotovila, da imajo isto enkratno urejene kolesarske poti, vse označeno in stran od glavnih cest. Pri Schaffhausnu do slapov sva se zopet peljala ob prekrasnemu Renu in kar nisva se mogla načudit, da so se v njem kopali. Kje višje to nikakor ni mogoče - voda je grozno umazana.

Renski slapovi so bili res nekaj čudovitega - takšna masa vode in tako deroč Ren - če ga gledaš toliko km prej, čisto prijaznega in mirnega, ne moreš dojet, da je to možno. Res neponovljivo.

Od tu sva šla nazaj do Schaffhausna in potem do Bodenskega jezera. Želela sva ta dan priti še do Friedrichshafna, da bi bila čimdalje ob jezeru proti Avstriji za naslednje kolesarjenje. Vzela sva del poti še z vlakom in ugotavljala, da je potovanje z vlakom tudi prekrasno in zelo komot. V Friedrichshafnu (mesto cepelinov, se vidi na sliki, od tu namreč izhajajo) sva bila zelo pozna, komaj našla kamp in se kar "prešvercala" to noč. Ob 11h zvečer res ni bilo več nobenega na recepciji in drugo nama ni preostalo.

Naslednji dan (četrtek 13.8.) sva si vzela dan za počitek. Šla sva v 3km oddaljeno kopališče, zvečer pa na steake v restavracijo, ki sva jo našla in spoznala pred 3leti, ko sva bila tudi tu. Vmes je Marko moral popravljati še bicikel (zlom špice, ki je pogost ob taki teži) - dobro, da je bilo to ta dan, ko nisva imela drugih načrtov.

Skupaj ta 2 dni sva vseeno naredila 77 km.

V petek 14.8. sva potem kar zgodaj nadaljevala pot proti Avstriji, nekaj časa še ob jezeru, mimo Lindaua, potem zopet ob Renu. Namenjena sva bila do Feldkirchna v Avstriji in pot se je kar vlekla. Vmes sva našla kopališče ob Renu in končno sva se šla zmočit v to reko! :) V Feldkirchnu sva bila že kar na koncu z močmi (no vsaj jaz) ampak vseeno tako blizu Liechtensteina in vsekakor sva si ga (vsaj na hitro) tudi ogledala. Sicer nič posebnega, zelo avstrijsko, mogoče še bolj švicarsko, mali kraji, ljudje pa tako čudno govorijo. To res ni nemščina. :) Prišla sva do drugega največjega "mesta" (ki je po prvih opažanjih malo večji kot Luče :)), do Vaduza nisva uspela, ker je bila ura že 8h. Na koncu sva bila tako utrujena, da sva prosila prijaznega avtobusnega šoferja, da naju je vzel na bus do Feldirchna. Res ni šlo več z biciklom. :) Ta dan sva potem prišla še do Bludenza v Avstriji, poiskala mali družinski kamp in šla na odlične špagete v bližini - oglikove hidrate sva namreč potrebovala za gorsko etapo, ki naju je čakala naslednje jutro.

Konto za petek: 99 km

Liechtenstein

Malo slik

Zacetek v KölnuMainz in prvi most cez Ren po 100 km...

Vinogradi juzno od Mainza

Pri tezko pricakovanem in iskanem Loreleyu naju je pricakal tudi dez

Utrujena pred Boppardom

Mimo Loreley-a do Ludwigsburga...

Evo, zdaj sem se se pa jaz usedel malo za racunalnik, da se jaz napisem moje videnje tega kolesarjenja. No ja, Rebeka se mora zdaj tudi it malo igrat z Linusom, sinom od Miha in Steffi, ki naju tako prijazno gostita tu v bljzini Ludwigsburga. Miha nekateri poznate, njegovi starsi zivijo v Mozirju, on pa je ostal tu in ima tu zdaj svojao familijo.
OK, ta kamp kjer sva ostala ni imel ravno pogleda na Loreley, ceprav sva mislila, da se bo tudi od tu videla. Zjutraj v ponedeljek pa se je zacel zur. Rebeka je bila tako prijazna, pa mi je hotela prinest zajtrk v sotor, zato se je odpravila v trgovino. Kmalu za tem, pa je zacelo najprej malo prsit in zacnem pospravljat zadeve iz sotora, in naenkrat se ful usuje. Padalo je res na polno, jaz pa pod streho. Rebeka pride nazaj vsa premocena in si kar narediva zajtrk na terasi. K sreci neha dezevat, zato se hitro odpraviva, da vidiva ta znameniti Loreley. No ja sva ga videla, v dezju s polno hitrostjo, kolikor gre z vso to prtljago, mimo. Iz tistih anorakov in ponchotov ven se ga res ni videlo veliko, ko pa je dezevalo. Ah, to je bil kao vrhunec potovanje po Mittelrheinu, bolj zaradi dezja kot pa zaradi Loreleya.
Napralo naju je, in se je tudi osusilo hitro. Samo cevljev nisem smel sezut, ker zvecer, ko se je vse osusilo, so pa res lepo disali. Tako da je celo mene na rit vrglo, kaj sele ostale okrog mene. Ampak je blo vseeno fajn, ta dolina je res lepa. Kolesarjenje ob Renu res vsakemu priporocam, ker je tako enostavno, ves cas sploh ne peljes po cesti, ampak imas ves cas te Radwege. Od Loreleya naprej proti Mainzu in se naprej, pa je itak ful vinogradov in ta pot vodi med vinogradi, gor in dol iz ene vasi do druge... Seveda smo bili vsi, ki smo na poti in se nam slisi, da nismo Nemci, Nizozemci. Pac ti so verjetno zelo pogosti na tej poti. Itak sva v povprecju dnevno srecala kaksnih 40 ljudi, ki so s torbami potovali v nasprotno smer.
Ja v ponedeljek sva na koncu prespala v hotelu juzno od Mainza, skupaj pa naredila 98km.

Vceraj pa sva se napotila naprej proti Wormsu do Mannheima. Seveda sva imela v mislih, da bova bolj pocivala, in naredila samo kaksnih 40km. Rebeki je slo to kar v nos, da ne pocivava, ampak saj ji pravim, ti si pa ja iz Luc doma, tam pa "zategli" ljudje zivijo. Pa jo je kar zmotiviralo, ceprav malo pred Wormsu sem ze mislil, da se bo kar ustavilo, samo je bil tam Lidl, da sva si nabavila malo cokolade, pa je bila motivacija spet vecja. V Worsmu sva se lepo vrgla v park, razpakirala najne vrecke in si naredila piknik. To itak tu vsi delajo, v nasih koncih je to malo bolj nenavadno.
Pot do Mannheima je spet sla po nasipu ob Renu, ker sva se tudi odlocila, d ane greva do Ludwigshafna, ki je se v Rheinland-Pfalzu, ampak na drugi strani Rena pa je ze Mannheim. To pa je res mesto polno turkov. Se mi zdi, tako na prvi pogled, da jih se v Kölnu ni toliko. Predmestje teh dveh mest, pa sta polna kemicne in druge industrije. Ko se mimo peljes je tako, kot bi bil 2km poti samo mimo Veplasa v Velenju peljal. Tu sele morajo neredit toboganov za kopalisca!!!
Mannheim pa je bil izhodisce za vlak do Ludwigsburga, do Miha in Steffi. Super karta za 5 oseb po celem Baden-Würtenbergu za 30 EUR, to pa je poceni.
Ah, zdaj pa morava spakirat za naprej, da prideva se do Bodenskega jezera danes. Z vlakom seveda.
Konto za torek: 75km.

NA TRNJEVI POTI... :)

Joj, prava sva, nic kaj se nisva javljala. Ampak je bilo res tezko. Vsak vecer sva padla v posteljo/sotor od silnega napora in nobenemu se ni dalo iskat se neta ali sploh centra mesta. :)
Torej danes je peti dan poti in danes bo cas za krajsi pocitek. Prespala sva pri Mihu in Steffi v Stuttgartu (oz okolici) in koncno prisla do racunalnika.
Pa kar zacnem s prvimi urami in utrinki:
Start iz Kolna je bil pozen, ker sem seveda jaz mogla se v soping (si kupit kolesarski nahrbtnik, ki je bil dokaj ugoden - Luci mi je sicer posodila svojega, ki pa je vseeno prisel prav, imava sedaj vsak svojega).Se fotka pri katedrali in potem start! Pot je peljala mimo Bonna, kjer sva se ustavila za kosilo in kjer se nama je ganz nova kljucavnica za kolo pokvarila. Prava drama. Bilo je res zanimivo, ko sva sredi ulice razbijala kljucavnico - seveda vsi nemci so gledali cudno in zmajevali z glavi, dokler nista prisla 2 turka in raztrla kljucavnico do konca. :)
Nadaljevala sva pot ob Renu in srecala tolikooo kolesarjev s torbami! Noro res. Itak so verjetno vsi Nizozemci, vsaj tako so zgledali. :)
Ren naju je spremljal torej skoraj vse dni do sedaj. Kako je lepo! Narava se okoli spreminja, vendar reka ostaja vedno ista - vedno siroka, ogromna, na njej veliko ladij - potniskih in tovornih...
Prvi dan sva popoldne krenila iz Rena proti za nemske razmere "gorovju" Eiffel in dozivela prvi klanec. Celo pot sem klela in tezila, zakaj sem si zmislila to izven pot. Ampak s torbami je res tezje goniti v klanc - sploh si nisem predstavljala. Skoz te vlece nazaj in naenkrat postanes zelo zelo pocasen. Prispela sva koncno do vulkanskega (gorovje Eiffel vulkanskega nastanka) jezera Laacher See (pri samostanu Maria Laach), nasla kamp in prvi dan je bil koncan. Bilo je mrzlo ko pes! Ampak sva prezivela. :)
Prvi dan naredila torej 99,5 km.
V nedeljo sva potem pot nadaljevala cez hribe (zopet...) do reke Mosel, ki se pri Koblenzu zliva v Ren. Ko sva prispela do reke, nama nikakor ni bilo zal, da sva skrenila s poti ob Renu. Mosel je prav tako plovna in tako lepa! Vse okrog je polno hribov oz vinogradov in res cudovito. Ob Moslu sva srecala prijazen nemski par, na nadeljskem kolesarskem izletu, ki sta nama z veseljem delala druzbo vse do Koblenza. Zelo sva jih bila vesela - ob poti sta nama povedala veliko zanimivih zgodbic o tem predelu. Sicer nisva ravno nameravala direktno do Koblenza, vendar smo potem skupaj kar sli do t.i.Deutsches Ecka, kjer se Mosel zliva v Ren - tudi tu je bilo lepo, res.
Spet sva bila torej nazaj ob Renu. In spet je bilo hvalabogu spet ravno. :) Vreme je bilo super kolesarjenje, sicer ne soncno, dezevno tudi ne, ravno pravsnje temperature. Ob Renu sva se peljala mimo Bopparda (krasnega srednjeveskega mesteca. ki je pod Unesco zascito), sla na trajekt (od Koblenza do Mainza ni namrec mostu cez Ren) na drugo stran. Prisla sva do tezko pricakovane doline Loreley. Saj se spomnite iz sole Heinrich Heine-ja in njegove pesmi Loreley? Tu sva nasla kamp direktno ob Renu - postavila sotor, sedela ob nabrezje in se poskusala spomnit pesmi. :) Pecine so tu res ogromne in clovek res verjame, da so tu vcasih ladje zadele ob pecine in se potopile. Tu je namrec tudi najozji del Rena (ampak se vedno sirok nekje 300m!)
Drugi dan naredila (samo) 85 km, ampak noge so vseeno bolele!

Skoraj že na poti in kratek opis trase

Sva v polni pripravljenosti - sejem se je zaključil, danes prevzameva kolesa, prespiva pri prijateljih: Cori in Chrisu (grilanje zvečer seveda tu ne sme manjkati. :)) , jutri pa se pot začne!
Na hitro napiševa grobo začrtano traso:
- Iz Kölna ob Renu do Koblenza (vmes postanek ob vulkanskem jezeru Laacher See)
- Lahnstein in dolina prekrasnih gradov ter vinogradov (še vedno ob Renu)
- Tal der Loreley (sva našla krasen kamp, direkt ob Loreleyinih pečinah!)
- Naprej ob Renu do Mainza in Wiesbadna (se izogneva mestu)
- ob Renu do Manheima
- Karlsruhe (Baden Würtenberg)
- vlak do Baden Badna
- iz Baden Badna čez Schwarzwald do Stuttgarta (spet kolo)
- se dobiva s prijatelji (Mihom in Steffi) v Stuttgartu oz Ludwigsburgu, prespiva pri njih
- iz Stuttgarta z vlakom do bližine Bodensee-ja
- Konstanz, Friedrichshafen, Meersburg... na Bodenskem jezeru
- do Renskih slapov na Švicarski strani Bodenskega jezera
- po švicarski strani do Lichtensteina
- čez Vorarlberg do St Antona (prelazi se začnejo! :))
- do doline reke Inn
- čez Innsbruck do Zell am See (mogoče nekaj z vlakom, odvisno od časa in moči)
- KRALJEVSKI vzpon (vrhunec popotovanja) na Grossglockner (2505m)
- dolina Drave do Weissensee
- potem Ziljska dolina proti Beljaku
- Dravska dolina do Eisenkappel - Železna Kapla
- še vzpon do doma v Luče čez Pavličevo Sedlo

To bo to. Upava, da nama uspe. :)